Boštjan Gorenc – Pižama

“Že kot otrok sem rad bral kaj zabavnega, čudnega in obrnjenega na glavo.”

Eden izmed najbolj priljubljenih avtorjev, Boštjan Gorenc – Pižama, je že kot malček izjemno rad bral. Za knjige ga je navdušila babica, danes pa navdih iz rosnih let prenaša na svojega sina in številne druge slovenske otroke. Razložil je, kako ustvarja, pojasnil, zakaj bi morali vsi brati, in izdal nasvete, kako naj starši otroke navdušijo za branje. Razkril je celo, zakaj se ga je prijel vzdevek Pižama, in ne denimo Nogavica.

Otroci, najstniki (in tudi odrasli) vas poznajo. Obožujejo vas, v vas vidijo vzor, idol in navdih. Radi vas imajo, z veseljem vam prisluhnejo, znate jih pritegniti v čudovit svet književnosti. Od kod vam dar, s katerim se lahko pohvali le peščica?

Mogoče mi uspeva, ker sem tudi sam precej otročji (smeh). No, res je, da skušam ohranjati otroško igrivost in jo vpletati v ustvarjalnost. Trudim se spletati besedne igre, ki so smešne in čudaške, hkrati pa vedno narejene v dobrem duhu.

Otroci so zelo dojemljivi – začutijo pristnost in zaznajo, da jih ne podcenjuješ. Prav tako nočem nikdar nastopiti kot pridigar, ki zgolj deli nauke, temveč se jim približam na drugačen način. Želim jih navdušiti, napovem, da se bomo ob branju imeli fino, da se bomo zafrkavali in smejali. Med obiski na šolah jim predvsem povem, da se bomo zabavali in da bodo vmes slišali tudi kakšno zanimivost. Vmes jim seveda povem tudi kaj poučnega, vendar na zanje nevsiljiv način.

Tudi pri pisanju zgodb se trudim ne zgolj podajati nauke, temveč želim besede podati z dejanji in občutki.

Otroci po mojih izkušnjah cenijo trud, ki ga vlagam v združitev neobremenjenosti in malce zafrkantskega odnosa do jezika. Resnično se trudim, da bi bilo besedilo igrivo in sočno ter da so slikanice, ki jih soustvarjam, hvalnica domišljiji. Vmes potujem po svetovih lastne ustvarjalnosti in domiselnosti, tako v besedi in mislih kot tudi v sliki.

Da, otroci vas res začutijo in kar požirajo vaše besede. Vse, kar je vaše, postane uspešnica, s polic knjigarn in knjižnic izginjajo tako vaša avtorska dela kot tudi prevodi. Koliko je dela ali ustvarjalnega razmišljanja v ozadju? Kdaj pišete in ustvarjate? Ali dobivate zamisli tudi sredi noči?

Začetki so praviloma zelo pisarniški in veliko pišem dopoldne, ko je sin v šoli. Včasih kaj dokončam tudi ob večerih, ko imam mir. Ustvarjanje pa je pri meni dolgotrajen proces. Od prvotne zamisli do uresničitve je dolga pot, ki jo imenujem aktivna prokrastinacija. Vmes razmišljam ob dejavnostih, ki mi to dopuščajo, denimo se zamotim z igranjem računalniških iger, medtem pa mi možgani na polno delajo in preigravajo raznorazne scenarije.

Zelo veliko idej dobim med vožnjo z avtomobilom, ko lahko v miru tuhtam, kaj bi lahko še ustvaril, kaj bi bilo zanimivo. Zdaj recimo pripravljam novost, v knjižni obliki bosta zaživela pernata pustolovca Kika in Riki. Zamisel se mi je porajala med drugim zaprtjem v času epidemije covida-19, ko sem pripovedoval pravljice na Facebooku in so mi otroci zelo pomagali pri razvijanju idej.

Na podlagi trenutnih razmišljanj sestavljam nekakšen mozaik in ko se nabere nekaj idej, se nato hitro znajdejo na papirju.

Se kdaj posvetujete tudi s sinom? Ga vprašate za nasvet?

Da. Čeprav je odvisno, kakšne volje je in ali se mu ljubi. Recimo, moja prva slikanica Kaj se skriva očku v bradi? je nastala med najino igro pred spanjem, ko sva se šalila, kaj bi se lahko skrivalo v moji bradi. Takrat sva spontano pesnila rime … Da, sin me zagotovo navdihuje, saj zelo dobro razume jezik in ima rad besedne igre. Zna spreminjati pomene izrečenega v zanimive izjave, ki se tudi znajdejo v kakšni zgodbi.

Jabolko torej ne pade daleč od drevesa in tudi vaš sin ima rad zgodbe, rad bere in se igra z besedami. Morda je del talenta podedoval, nekaj pa ste mu zagotovo tudi vi približali z branjem. Zakaj bi morali torej otroci brati, kaj jim nudijo knjige, kaj pridobijo ob branju?

Ne samo otroci, vsi bi morali brati … Zaradi razvijanja vseh vrst mišljenj. Z branjem na najbolj varen način vstopimo v svet, ki ga še nismo doživeli. Izbire je ogromno in beremo lahko vse. Ne strinjam se recimo s prepričanjem nekaterih, da otroci ne bi smeli prebirati določenih tematik. Seveda tudi sam ne bom bral premajhnemu otroku Igre prestolov, ampak dandanes je na voljo ogromno kakovostne literature, primerne za različne starosti, ki otrokom in mladim ponuja odgovore na vprašanja, ki si jih vsakodnevno zastavljajo.

V mislih imam na primer tematike o smrti, bolezni, vojni, sprejemanju drugačnosti … Torej o tabujih, s katerimi pa se otroci hočemo ali nočemo srečujejo v življenju. Če jih pred dejanskim srečanjem predelajo ob branju knjig, jih že poznajo, zavedajo se njihovega obstoja, imeli so priložnost o njih predhodno razmisliti.

S knjigami obenem razvijamo domišljijo in z branjem gradimo besedni zaklad. Več ko poznaš besed, lažje se izražaš, razmišljaš in tudi ubesediš, kar se ti mota po glavi. Branje je prav tako super učna ura empatije, saj spoznavamo veliko različnih zgodb oseb, osebnosti, ljudi in živali, v katere se prej ko slej naučimo vživeti. Sočutje je zelo pomembno in ga je žal dandanes čedalje manj.

Vse nanizano pridobimo z branjem. Zato je prav tako fino, da starši beremo otrokom, ko sami še ne znajo, in da jim beremo tudi pozneje, ko že znajo tudi sami brati, kajti tako ohranjamo lep ritual zbliževanja in druženja. Med branjem se povežemo tudi na telesni ravni, otrok se stisne k nam, medtem ko posluša naše besede.

Po prebiranju je pomemben tudi pogovor, pri čemer naj starši pomagajo otrokom predelati in razumeti prebrano. Tako se je recimo smiselno pogovoriti, zakaj je v zgodbi nekdo naredil to in ono, kakšni so junaki in liki, da tako nadgrajujemo prebrano in lahko delimo nauke, učimo in vzgajamo vrednote.

Ste kot otrok veliko brali? Pravite namreč, da ste zaljubljeni v jezik. Od kod izvira tovrstna ljubezen? Vam je bila položena v zibelko, je ljubezen prišla pozneje, kdo vas je pritegnil v svet knjig?

Navdušila me je babica. Odraščal sem v bližini tovarne in sem bil edini otrok naokoli. Veliko me je čuvala babica, ki je bila bolna in je zelo težko hodila. Nisva hodila na sprehode, mi je pa ogromno brala in pripovedovala. Kmalu sem se želel tudi sam prepričati, ali so v knjigah resnično opisane tako zanimive stvari, zato sem se že pri treh in pol naučil vsaj osnovno brati.

Zgodaj me je zgrabila ljubezen do besede in od tedaj nisem izpustil knjig iz rok. No, dobro, priznam … Bila so tudi obdobja v srednji šoli in na fakulteti, ko se z njimi nisem zelo intenzivno družil, ampak sem tudi takrat vseeno vsaj malo bral. In še dandanes v vsaki knjigi odkrijem kaj novega, se iz nje nekaj naučim in veliko pridobim tako na osebni kot tudi jezikovni ravni.

Radi ste torej prebirali nekaj posebnega, zabavnega, čudnega in obrnjenega na glavo. Po kakšni literaturi naj posegajo otroci in mladi, od česa naj bo odvisen njihov izbor? Ali mogoče konkretno katere tri knjige ali zbirke bi jim še posebej priporočili in zakaj?

Za učence prve triade že tretje leto pišem rubriko v Cicibanu Pižamova bradna značka, v kateri so priporočila za zanje primerno literaturo. V bistvu pa težko na splošno svetujem … No, pa bom vseeno poskusil. Za prve tri razrede bo kakovostno branje Si že kdaj jezdil morskega konjička?, za drugo triado pa Miceni svobodni možje. Zgodba govori o Faniki Trpin, ki želi postati čarovnica, nato ji vilinska kraljica ugrabi bratca, a lahko ga reši le sama. Deklica vidi svet kot ga drugi ne in knjiga postavlja pod vprašaj določena prepričanja in vzorce s poudarkom, da moramo ljudje, ki imamo glas, govoriti tudi v imenu tistih, ki ga nimajo. Tako otroci od prebiranja odnesejo pomembno sporočilo.

Za zadnjo triado bi nato priporočil Krive so zvezde in za srednješolce Dobra znamenja. Vmes bi priporočil še Moj lajf o življenju Ivana Cankarja in Reformatorji v stripu.

Sicer pa – zavedajoč se, da imamo otroke, ki požirajo knjige, in otroke, ki pač neradi berejo – otrokom priporočam obisk knjižnice. Naj zaupajo knjižničarki, kaj jih zanima, in znala jim bo svetovati primerno knjigo. Jaz lahko naštejem 60 knjig, pa bo nekoga z drugim zanimanjem pritegnila šele 61. po vrsti. Zato resnično svetujem posvet s knjižničarko za pomoč pri izbiri. Ker obstajajo knjige o vsem in ni vrag, da se ne bi našla vsaj ena, ki bo nekomu všeč.

Bi na koncu še kaj dodali?

Morda bi se navezal na že izrečene besede o pomenu branja. Knjige nam širijo pogled na svet, z njimi spoznavamo zgodbe, ki se razlikujejo od naših, in posledično postanemo bolj odprti za sprejemanje drugačnosti. Pravzaprav knjige pripomorejo pri vsem. Z njimi se lahko smejimo, ob njih lahko romantično vzdihujemo, kričimo od strahu, razmišljamo o novih stvareh, na katere prej sploh nismo pomislili.

Knjige nam res prinašajo cel svet, zbran na papirju. Vzemite jih v roke.

In še enkrat – če ne veste, kaj bi brali, ali če ste v šoli morali prebrati po vaši oceni dolgočasno knjigo, ki vas je odvrnila od branja, vedite, da knjige niso dolgočasne. Obiščite knjižnico in zagotovo boste v roke dobili zanimivo knjigo, ki vas bo navdušila in potegnila vase.

Res je. Zdaj pa vas za konec še prosim, ali lahko razkrijete, zakaj Pižama in ne denimo Nogavica?

Pižama sem zato, ker sem v prvem razredu v šolo dvakrat prišel v enaki trenirki, ki se je razrednim težakom zdela podobna pižami. Nogavica bi bil vzdevek, ki bi ga lažje dobil v zadnjem času, ko izbiram malce odpiljene štumfe.

Boštjan Gorenc – Pižama o tem, kdo je bil Primož Trubar (1:04)

Intervju je povzet s spletne strani https://www.bibaleze.si/najstniki/bostjan-gorenc-pizama-ze-kot-otrok-sem-rad-bral-kaj-zabavnega-cudnega-in-obrnjenega-na-glavo.html, 9. 4. 2024.